Ob prihodu najinih dveh sinov sva tako kot veliko drugih staršev, v dar dobila dve spominski knjigi. Dojenčkovo prvo leto, spomini za življenje, je pisalo. In ob tem dobronamernem darilu sem se skoraj razjokala.
Midva sva postala starša dvema fantoma v štirinajstih dneh. Najin starejši sin je posvojen iz Afrike in je v tem trenutku imel deset mesecev. Njegova prva fotografija je v umazani svetlo rumeni frotirasti pižami, v napol temni sobi sirotišnice. Edini podatki, ki jih imamo o njem do njegovega devetega meseca so le seznami cepljenj, ki jih je imel. Zamudil je prvih sedeminštirideset strani spominske knjige. K sreči smo lahko zabeležili vsaj prvi zob in prvi rojstni dan.
Mlajši sin pa se je rodil tri mesece prezgodaj in močno dvomim, da si nekoč želi odpreti spominsko knjigo in videti svojo prvo fotografijo v inkubatorju z osmimi cevkami, in aparatom ki piska če pozabiš dihati.
Naša prva družinska fotografija je na oddelku za intenzivno nego nedonošenčkov - mi trije okrog inkubatorja. Fotografirala nas je dežurna sestra, in si po tem temeljito razkužila roke.
Ob vsem govorjenju o drugačnosti, o individualni obravnavi otroka, o tem kako je vsak otrok zgodba zase, kaže, da to premoremo le v teoriji. V praksi pa še vedno obvladamo samo srednjo, najbolj množično pot. Samo tipizirane spomine, takih družin ki jih v tem trenutku vidimo kot idealne: mama, oče, dva otroka in pes na vrtu pred lastniško hišo, in z dvema paroma babic in dedkov. Kaj je z enostarševskimi družinami? Neporočenimi starši? Mamami ki obdržijo svoj priimek? Kaj pa taki kot mi, ki imamo dva dedka, in štiri babice? Kaj je z istospolnimi družinami? Z družinami z veliko otrok? Ali pa z družinami z otroci s posebnimi potrebami? Dvojezično govorečimi družinami? Rasno ali kulturno mešanimi družinami? Mogoče smo se na referendumu o družinskem zakoniku odločili da o tem nekaj časa raje sploh ne govorimo, ampak otroci ne nehajo odraščati in živeti v vseh možnih družinskih kombinacijah, med tem ko mi temo porinemo na stran.
Ker se v stiskah, in ko imam dileme vedno zatečem v knjige, sem tudi vprašanje posvojitev začela preiskovati. V Slovenskem jeziku sem na to temo našla eno znanstveno študijo, nekaj diplom, magistrskih nalog in doktoratov, eno slikanico, eno otroško knjigo o različnih družinah, in prvo spominsko knjigo za posvojene otroke Naših prvih 1095 korakov, Katarine Tomšič.
To čudovito knjigo ki podpira in potrjuje obstoj različnih konceptov družinskega življenja. Ki je narejena iz lastnih izkušenj in z globokim razumevanjem potrebe po vključevanju v »normalno«. Knjigo, ki mojim otrokom omogoča da imamo svojo verzijo spominov, in dovoli pravico do memoriziranja spominov na individualen način, ki dovoli različnost med otroci, odraščanjem, otroštvom in družinami, obenem pa ravno to različnost ruši in jo normalizira in prikaže v pozitivni luči.
Ampak Katarina je tokrat naredila še korak dalje in naredila dvojezično interaktivno spominsko knjigo za posvojene otroke in interaktivno spominsko knjigo ob rojstvu – aplikaciji in tako omogočila da knjiga postane dostopna še večjem številu družin tudi izven Slovenije. In če ni bilo mogoče tiskati deset različnih verzij knjige, je nova tehnologija tista, ki omogoča da se Katarinin projekt razvija v to smer.
Aplikacija Naših prvih 1095 korakov in aplikacija Naših 367 korakov, združeni v projekt Tody's Baby book, Katarine Tomšič je korak do realizacije naših govorjenj o priznavanju drugačnosti.
Ivana Djilas, mama